
Cerkev sv. Lovrenca
V starem »žagradu« – zakristiji cerkve sv. Lovrenca so našli gotsko navikulo (ladjico, posodo v obliki ladje, ki služi za cerkvene obrede) z letnico 1533, na kateri je napis: “Jezus, Marija – pomagajta nam iz vseh stisk”.
V starem »žagradu« – zakristiji cerkve sv. Lovrenca so našli gotsko navikulo (ladjico, posodo v obliki ladje, ki služi za cerkvene obrede) z letnico 1533, na kateri je napis: “Jezus, Marija – pomagajta nam iz vseh stisk”. Iz tega je mogoče sklepati, da je bila cerkev zgrajena v 17. ali celo 16. stoletju. Prvo ohranjeno poročilo o cerkvi je najti v vizitacijskem zapisniku ljubljanskega škofa Rajnalda Scarlicija iz leta 1631, kjer je opisana kot revna cerkev.
Do leta 1561 je Kokrica spadala pod kranjsko prafaro, od leta 1561 do 1787 pa pod prafaro sv. Petra v Preddvoru. Ko je bila leta 1787 ustanovljena fara Predoslje, ji je bila Kokrica pridružena. Ker je bila prvotna cerkev dotrajana, so Kokričani leta 1886 okrog nje začeli graditi novo, današnjo staro cerkev. Od prvotne cerkve je ostal le gotski zvonik, ki je tudi najstarejša ohranjena zgradba na Kokrici (morda se je ohranil celo iz 15. stoletja). Leta 1970 je postala samostojna župnija sv. Lovrenca. Danes je cerkev prenovljena in razširjena. Dozidan je bil novi, večji in modernejši del v katerem je glavni oltar in kor z orglami ter veliko klopi za vernike. Med tednom je stari del cerkve zaprt s steklenimi vrati, ob nedeljah in praznikih pa se zaradi velikega števila vernikov odpre. V kletnih prostorih novega dela je župnišče ter učilnica, v kateri se poučuje verouk.
Ob cerkvi je tudi pokopališče z tremi mrliškimi vežicami. V zadnjem času postaja pokopališče premajhno, zato poizkušajo z raznimi prostorskimi rešitvami urediti ta problem.

Udin boršt
Površen ali pa dovolj oddaljen pogled na gorenjsko pokrajino z enega od razglednih vrhov, ki jo obkrožajo, daje vtis, da je ves ta svet od Šmarne gore navzgor proti Kranju in Radovljici pretežno ravninski. Do Kranja to še drži, najprej proti severozahodu, skoraj do Radovljice,pa se vrstijo razgibane terase različnih višin.
Velika večina pobud oziroma predlogov za ustanovitev naravnih parkov izhaja iz stroke: Od nekdanjih zavodov za spomeniško varstvo in poznejših zavodov za varstvo naravne in kulturne dediščine. Udin boršt pri Kranju: skupščini občin Kranj in Tržič sta namreč ”zaradi izredno velikega pomena delavskega revolucionarnega gibanja in NOB v Udinem borštu in na njegovih obronkih sprejeli pobudo Zveze združenj borcev NOV o spominski ureditvi tega območja – z namenom, da se ustrezno uredi in zaščiti, tako da bi ostal trajen spomin na grozote vojne ter na številna junaštva in tragedije borcev za osvoboditev”.
Med drugimi so še dodali: “Udin boršt bo zaščiten s posebnim odlokom Kranjske in Tržiške občine, ki bo poleg spominske zaščite določal tudi koriščenja in uporabe, zlasti na področju varstva naravnega okolja…” To slednja je bila dobrodošla iztočnica, da območni zavod za varstvo narave in kulturne dediščine v Kranju pripravi strokovne osnove, kar se je tudi zgodilo. Celoten postopek je trajal od prve pobude v letu1981 do sprejema odloka o razglasitvi Spominskega parka Udin boršt za zgodovinski in kulturni spomenik v letu 1985. Ne glede na politično konotacijo prvotne pobude ima območje na površini 1725 ha danes status krajinskega parka – in to povsem upravičeno, saj se odlikuje s celo vrsto dragocenosti naravne in kulturne dediščine.
Terasasti svet
Površen ali pa dovolj oddaljen pogled na gorenjsko pokrajino z enega od razglednih vrhov, ki jo obkrožajo, daje vtis, da je ves ta svet od Šmarne gore navzgor proti Kranju in Radovljici pretežno ravninski. Do Kranja to še drži, najprej proti severozahodu, skoraj do Radovljice,pa se vrstijo razgibane terase različnih višin. Vmes se globoko zajedajo številni potoki in izrazita dolina Tržiške Bistrice. Ta neenotni terasi svet se imenuje Gorenjske dobrave.Med njimi je najvišja in najbolj trasa z nenavadnim imenom Udin boršt. Zavzema skoraj ves prostor med cestama Kranj – Golnik na vzhodu in staro cesto Kranj – Tržič na zahodu ter med novo avtocesto, ki le na videz povezuje omenjeni lokalni cesti na jugu, severno stran pa zapira visoka pregrada Kriške in Zaloške gore. Že razgled sorazmerno nizkega kranjskega Jošta pokaže, da je Udin boršt celovit, od okolice razločno omejen gozdni kompleks; Če se odpravimo znatno višje – na Kriško goro, bomo to videli še bolj nazorno. Vse terase, ki sestavljajo Gorenjske dobrave – in tako tudi Udin boršt – so ledeniškega nastanka, kar dokazuje med drugim njihova prodnata oziroma konglomeratna sestava. Od daleč daje vtis uravnave, toda, če se poskusimo sprehoditi skozi gozd po brezpotju, naletimo na številne grape in vrtače, ki na gosto prepredajo teren. V gozdu opazno prevladuje rdeči bor, med listavci pa hrast graden, beli gaber in bukev.
Konglomeratni kras
Posebno presenečenje Udin boršta so številne jame in brezna. Jame s svojimi vhodi v obliki spodmolov in zijalk so se še dodatno razgibale to pokrajino. Ob tem se takoj lahko vprašamo, od kod toliko jam, saj za Gorenjsko niso značilen naravni pojav. Odgovor se skriva v starost terase Udingega boršta, ki jo cenijo na 400 do 500 tisoč let – to pa je dovolj dolga doba, da so se razvile vse oblike konglomeratnega krasa z jamami, vrtačami, ponori in kraškimi izviri.
Ime Udin boršt
Na prvi pogled se zdi ime Udin boršt povsem nerazumljivo. Toda kdor ve, kako temeljiti znamo biti Gorenjci pri vokalnih redukcijah, bo že lažje sprejel tole razlago: Udin boršt izhaja iz Vojvodin boršt. Menda o tem ni dvoma – obstajata pa dve različici, za katerega vojvodo bi šlo: Ali za Vojvodov oziroma Vojvodin grad, ki so ga v Spodnjih Dupljah zgradili dupljanski vitezi in stoji še danes lepo obnovljen, ali za avstrijskega nadvojvodo Karla, ki je hodil po teh krajih v 16. stoletju. Bolj domača in bolj verjetna se nam zdi prva možnost, zlasti še zato, ker v starem katastru velja za to območje k.o. Vojvodin boršt!
Vodna žilica
Po sredini Udinega boršta si je skozi plitvi konglomeratni pokrov urezal skromno dolinico Želinski potok. Zaradi mokrotne okolice in goste zarasti naredi na obiskovalce vtis prvobitnosti in ohranjenosti, zlasti v povirnem delu, kjer se prav s miniaturnimi meandri prebija skozi goščavo. V spodnjem toku so lovci in ribiči zgradili manjši jez, tako da je nastalo dvojno jezero kot rezervat za vodne in obvodne živali.
Udin boršt ponuja, kot bližnje zaledje mesta Kranja, številnim prebivalcem tega območja lep in dobro ohranjen kos narave za krepitev telesa in duha.

Jezerca pri Bobovku
Naravna znamenitost jezerc pri Bobovku obsega območje okrog treh bobovških jezerc: Čukova jama, Krokodilnica in Ledvička. Kako so nastala in zakaj so tako znamenita, pa je opisano v naslednjem sestavku.
Naravna znamenitost jezerc pri Bobovku obsega območje okrog treh bobovških jezerc: Čukova jama, Krokodilnica in Ledvička. Kako so nastala in zakaj so tako znamenita, pa je opisano v naslednjem sestavku.
Med prvo svetovno vojno je v Bobovku pričela obratovati opekarna, njen lastnik pa je bil domačin Zabret, po domače Čuk. Jama, ki je takrat nastala z izkopom gline, se še danes zato imenuje Čukova jama. Po drugi svetovni vojni je bila izkopana še druga jama, katere pa se je prijelo zanimivo ime Krokodilnica, čeprav ni bilo nikoli nobenih krokodilov v okolici. Po teh bregovih so se otroci nekdaj radi ˝dričali po rit˝ in ker so imeli zelene hlače, so jim rekli, da so zeleni kot krokodili. Od tod tudi ime Krokodilnica. Trinajstmetrski izkop v globino je odprl zanimiv pogled v približno tristo tisoč let staro preteklost. Po vseh dobljenih podatkih naj bi bilo pred mnogimi leti tukaj že jezero. To potrjuje izkop fosilnih ostankov jate kleničev na globini 8 m. Stari naj bi bili okrog 180000 let. Zelo zanimiva pa je vsekakor najdba ostankov okostja mamuta v globini 8,5 m pod površjem. Po šibkejših kosteh sklepajo da gre za samico, po obrabljenosti molnarjev pa sklepajo, da je ob smrti presegel štirideset let. Verjetno je zašel v močvirje in se tam pogreznil ali pa so ga tja nagnali ledenodobni lovci, ki so verjetno živeli tu v okolici.
Nekaj let po vojni je postala opekarna nacionalizirana, leta 1971 pa je prenehala delovati, saj je izkopavanje zaustavila podtalna voda v nivoju potoka Kokrica. Izkopane jame je tako zalila voda in v njih zaradi gline tudi ostala. Nastala so tri jezerca. Po površini je največje jezero Krokodilnica, za njo Čukova jama, najmanjše jezero pa je Ledvička. Leži vzhodno od Krokodilnice vendar je danes močno zaraščeno z ločjem in ostalim rastlinjem, zato je jezerce slabo vidno. Območje glinokopa je obsegalo približno 9 ha, od tega je vodnih površin 4 ha. Na zahodu ga omejuje potok Milka, na jugu vas Kokrica, na vzhodu cesta Kokrica – Preddvor in vas Bobovek čez cesto, na severu pa cesta Bobovek – Mlaka. Ko so opekarno zaprli, so jo večji del tudi podrli, čeprav je bil zanimiv primer stavbarstva. Obrežja so hitro obrasle številne rastline, značilne predvsem za močvirne predele. Na tem območju so kasneje odkrili preko 230 vrst rastlin, ker pa je območje mirno in tiho, je začelo privabljati živali, predvsem ptice, ki so našle v ločju in krošnjah dreves zavetje zase in za svoja gnezda. Do sedaj so jih opazili preko 140 vrst. Nekatere so tu stalno, druge le v določenem letnem času, nekatere pe se ustavljajo le na poti na jug ali povratku. V jezercih plava tudi več vrst rib kot so: ščuka, krap, navadni ostriž, rdečerepka itd. Ribiška družina za potrebe ribolova vsako leto vloži tudi do 2000 krapov, na žalost pa se je v jezercih naselil tudi beli amur. Ta vrsta ribe odstranjuje in uničuje podvodno rastje in ločje, ki preskrbuje jezerca z kisikom. Ker ga je že tudi precej uničili, lahko govorimo o kar veliki škodi in nevarnosti za obstoj ekosistema v jezercih.
Razen vsega naštetega pa je omembe vredna tudi glina. Je namreč zelo zdravilna, saj jo v svojih knjigah omenja znani zeliščar in pater Simon Ašič. Glina pomaga domala pri vseh bolezenskih tegobah (zlom, težave z zobmi, kurja očesa, opekline, gnojne rane, prečiščuje organe urinskega trakta itd.). Zdravilnost gline so preizkusili že mnogi vaščani na sebi, laboratorijske preiskave pa so zdravilnost tudi znanstveno potrdile.
Zaradi vseh teh ornitoloških, paleontoloških in drugih posebnosti je bil leta 1981 sprejet odlok občinske skupščine Kranj o zavarovanju jezerc z okolico v Bobovku pri Kranju, jezerca pa so bila razglašena za naravno znamenitost.
Če si želite jezerca ogledati in vam bo iskanje delalo težave, se lahko na poti iz Kranja, ko prečkate avtocesto, mimo trgovine Mercator ustavite pred gasilskem domu na Kokrici, kjer je Turistično društvo postavilo v krajevnem parku zanimivo turistično informativno karto krajevne skupnosti Kokrica in vam bo v veliko pomoč.